Živimo v turbulentnem času. Vse okrog nas se hitro spreminja, pogosto brez jasne smeri. Vse manj je občutka varnosti in predvidljivosti, vse več je pritiska, ki ga moramo zdržati, se prilagoditi in iti naprej – ne glede na ceno.
Ob tem se spreminjajo tudi vrednote: odgovornost, spoštovanje in skrb za skupno dobro se vse pogosteje umikajo individualni koristi, moči in hitrim rešitvam. V takšni družbi se vse več ljudi znajde v stiski. Ne zato, ker bi bili šibki, temveč zato, ker živimo v odnosih in sistemih, ki človeka pogosto presegajo in kjer ima posameznik vse manj občutka moči oz. občutka, da lahko vpliva. Duševno zdravje zato ni le zasebna stvar posameznika, temveč vprašanje skupnosti – vprašanje tega, kakšen svet soustvarjamo in kakšen prostor puščamo drug drugemu.
V tem kaotičnem okolju ima prostor tudi psihoterapija. V psihoterapevtskem prostoru lahko posameznik v varnem in zaupnem okolju spregovori o svojih stiskah in išče rešitve zanje. Danes se bomo pogovarjali o družbi, o posamezniku in o naši odgovornosti – o tem, kaj nas kot skupnost razkraja, kaj nas lahko ponovno poveže in kakšno vlogo ima pri tem psihoterapija.”
