Otrok se nauči prepoznavati svoje telo sprva preko kože in dotika. Dotik daje občutek varnosti in zaupanja ter na splošno deluje pomirjujoče. Dotik aktivira orbitofrontalni korteks, povezan z občutki sočutja, empatije, samozavedanja in odločanja. Bazičen nežen dotik pomiri kardiovaskularni stres in aktivira vagusni živec. Ameriški psiholog dr. Dacher Keltner je izvedel raziskavo, v kateri so morali posamezniki, ki niso niti videli niti slišali drugega, zgolj prek dotika ugotoviti čustvo, ki ga drugi sporoča. Kar 60 % posameznikov je prepoznalo sočutje, 50 % pa jih je prepoznalo hvaležnost, jezo, ljubezen in strah. Glede na število danih čustev je bilo le 8 % možnosti, da oseba ugotovi pravo čustvo. To pomeni, da dotik komunicira. Ima svojo govorico. Zato nezadostna in neprimerna senzorna stimulacija otroka v zgodnjem otroštvu negativno vpliva na njegov razvoj. V humanistični poljudnoznanstveni reviji Anima je izšel moj članek z naslovom »Dotik gradi mostove med nami«, ki govori o tem, kako pomemben je dotik za vsakega izmed nas. Več si lahko preberete v nadaljevanju.
“V vašem telesu je več modrosti kot v vaši najgloblji filozofiji.” Friedrich Nietzsche
Divji deček, ki so ga poimenovali Victor, je zaradi zanemarjanja s strani staršev med 4. in 12. letom starosti živel v divjini. Mnoge brazgotine po njegovem telesu, prehranjevalne navade in nezmožnost govora so kazale na to, da je večino življenja preživel sam. Victor zaradi travme v zgodnjem razvoju in pomanjkanja človeškega fizičnega stika ni bil zmožen doseči razvojne stopnje, ki bi mu omogočala normalno življenje v družbi.
Telo zamrzne psihično preobremenjujoča občutja
Kadar govorimo o travmi imamo v mislih za posameznika psihološko obremenjujoč dogodek ali ponavljajoče se dogodke, ki v njem vzbujajo tako velik strah in nemoč, da ju ni zmožen obvladovati, predelati in integrirati. Razlog za to je pomanjkanje empatičnega stika in dotika. Čustva se razbremenijo na patološki način, posledice pa se kažejo skozi različne simptome. Travmatična izkušnja postane zamrznjen spomin v telesu in skozi čas negativni energetski vzorec v vedenju, ki želi pritegniti posameznikovo pozornost. Lahko so to ekstremne posledice, ki jih je utrpel deček Viktor, lahko so to motnje hranjenja, anksioznost različnih oblik brez ali z paničnimi napadi, impulzivnost, obsesivno kompulzivno vedenje, odvisnosti in druge za psiho in telo obremenjujoče posledice. Pospremljene so s pospešenim ali neenakomernim bitjem srca, oteženim in plitvim dihanjem, potenjem, mravljinčenjem, migrenskimi glavoboli in drugimi simptomi. Govorimo o telesnem oz. somatskem spominu, ko ob določeni situaciji doživljamo neprijetne občutke in odziv telesa, vendar simptomov ne znamo povezati z dejanskim dogodkom, ki bi lahko te odzive sprožil. Telo nas začne opozarjati počasi, potem pa vse bolj intenzivno, dokler nas fizična ali psihična bolečina ne predramita in telesu končno le prisluhnemo.
Telo in um sta neločljivo povezana
Telo je inteligentno in ima sposobnost odmrznitve potlačenega travmatičnega spomina v trenutku, ko ga je posameznik pripravljen in zmožen psihično prenesti. Pomeni, da naše telo hrani vse spomine na katere so naši možgani navidezno že davno pozabili in jih odmrzne takrat, ko smo jih pripravljeni in zmožni prenesti. Telo lahko tako postane izhod in način za naše zdravljenje.
Telesni psihoterapevti izhajamo iz predpostavke, da so naša ključna prepričanja utelešena in da skozi delo s telesom lahko le ta ozavestimo in spremenimo oz. vplivamo na pozitivne spremembe na kognitivni, emocionalni, fizični in socialni ravni posameznikovega življenja. Pierre Janet, francoski psihiater in filozof, v strokovnih krogih mnogokrat spregledan, je bil prvi, ki se je posvečal raziskovanju povezav med psiho in telesom ter med prvimi, ki je pisal o vplivu travmatičnih izkušenj v otroštvu na doživljanje v sedanjosti. Bioenergetika Alexandra Lowena pa je bila prva terapija, ki je začela preko telesa delati z zgodnjimi otroškimi travmami, zato od tu naprej vse telesne psihoterapije vsebujejo elemente bioenergetike. Za začetnika telesne psihoterapije kot klinične discipline štejemo Wilhelma Reicha, utemeljitelja vegetoterapije.
Pozornost na telo v psihoterapevtski proces vnaša emocionalno dimenzijo, ki jo zgolj verbalno težko ali pa sploh ne moremo doseči.
Komunikacija dotika
Otrok se svojega telesa nauči prepoznavati najprej preko kože in dotika. Dotik daje občutek varnosti, zaupanja ter vsesplošno deluje pomirjujoče. Dotik aktivira orbitofrontalni korteks, povezan z občutki sočutja, empatije, samozavedanja in odločanja. Bazičen nežen dotik pomiri kardiovaskularni stres in aktivira vagusni živec. Po Casler-ju se institucionalizirani dojenčki, ki 10 tednov prejemajo dodatnih 20 min taktilne stimulacije dnevno, hitreje in bolje razvijajo. Podobno ugotavljajo Frank idr., da otroci v pomanjkanju dotika v sirotišnicah trpijo za nižjo rastjo, slabšim kognitivnim razvojem, povišano incidenco resnih okužb in motnjo navezanosti.
Dr. Keltner je izvedel raziskavo, v kateri so morali posamezniki, ne da bi videli ali slišali drugega, zgolj preko dotika ugotoviti čustvo, ki ga drugi sporoča. 60 % posamezikov je prepoznalo sočutje in 50 % jih je prepoznalo hvaležnost, jezo, ljubezen in strah. Glede na število danih čustev, je bilo 8% možnosti, da oseba ugotovi pravo čustvo. Pomeni, da dotik komunicira. Ima jezik. Zato ima nezadostna in neprimerna senzorna stimulacija otroka v zgodnjem otroštvu negativne vplive na njegov razvoj.
Dotik za komuniciranje in namenski terapevtski dotik
V telesni psihoterapiji ločimo dva tipa etičnega dotika. Prvi je dotik za komuniciranje, ki je del določene kulture, družbenih norm in človeške spontanosti in kamor sodi stisk dlani, objem, dotik ramena, hrbta ipd. Drugi tip dotika je terapevtski namenski dotik, ki ga psihoterapevti osvojimo skozi proces izobraževanja in kamor sodijo npr. t.i. holding, ko klienta držimo v naročju kot mati svojega dojenčka, bazičen dotik dlani, ko klienta spoznavamo z dotikom in raziskujemo, kaj fizični kontakt zanj predstavlja, dotik z dlanjo trebušnega predela, ko klient preverja občutke ob kontaktu ter zaznava meje prijetnega in neprijetnega. Večkrat uporabljamo dotik hrbta, ko skušamo v klientu zbuditi občutek notranje moči z namenom, da izrazi občutke, ki jih zaradi njihove teže brez te podpore mogoče ne bi zmogel. Tu so še biodinamske masaže, kjer delamo na ravni uravnavanja psihoperistaltike in skušamo sprostiti zakrčen čustveni material z različnimi vrstami dotika (npr. glajenje, kroženje, izredno počasno premikanje v sklepih).
Ko uporabljamo metode dela s telesom brez dotika imamo v mislih prepoznavanje telesnih senzacij ob posameznikovem glasu, izrazni mimiki, gestah, gibanju in peristaltiki. Ključno ob tem je dihanje s celotnim trupom, kar je eno od osnovnih vodil telesnih psihtoterapevtov. Brez pravilnega dihanja ni čustvenega izražanja.
Telo tako ni zgolj materialno telo. Naše fizično telo, ki ga vidimo in je otipljivo je kot ovojnica, ki obdaja druge, nevidne in neotipljive plasti pod njo in vsaka plast je globlja in z vsakim delom na fizičnem telesu vplivamo na vse druge plasti pod njim. Če nam torej bolečina na fizičnem nivoju sporoča, da smo zanemarili svoj čustveni nivo, potem lahko z raziskovanjem te bolečine vplivamo na osvobajanje potlačenih čustev ter njihovo zdravljenje.
In če sem prisevek začela z redko a neprijetno resnico, naj jo zaključim s prav tako redko, a zdravilno in resnično izkušnjo. Dr. Gary Holtz v svoji knjigi Skrivnosti aboridžinskega zdravljenja, opisuje izkušnjo z v zahodni medicini neozdravljivo kronično progresivno multiplo sklerozo. Leta je poskušal omiliti njene posledice z zdravili, ki mu jih je predpisal zdravnik, vendar neuspešno. Na invalidskem vozičku in s popotnico zdravnika, da ima pred seboj še dve leti življenja, se je odpravil v Avstralijo in s pomočjo aboridžinskega zdravljenja, podprtega s sodobno znanostjo, z močjo telesa, uma in duha uspel ozdraveti. Kot pravi Eckart Tolle: “Na koncu se vedno vrnemo nazaj k telesu, kajti le delo, ki vključuje telo omogoča transformacijo.”
Zapisala Metka Furlani, maj 2019
Viri:
- Casler L. The effects of extra tactile stimulation on a group of institutionalized infants. Genet Psychol Monogr. 1965;71:137–75.
- Frank DA, Klass PE, Earls F, Eisenberg L. Infants and young children in orphanages: One view from pediatrics and child psychiatry. Pediatrics. 1996;97:569–78.
- Heller, M. C. (2012). Body Psychotherapy. History, Concepts and Methods. W. W. Norton & Company, New York.
- Totton, N. (2005). New Dimension in Body Psychotherapy. Open University Press, Berkshire, England.
